Bogatenje rude je proizvodni postopek, ki pripravlja surovine za taljenje kovin in kemično industrijo, penasta flotacija pa je postala najpomembnejša metoda bogatenja. S flotacijo je mogoče ločiti skoraj vse mineralne vire.
Trenutno se flotacija pogosto uporablja pri bogatenju železnih kovin – predvsem železa in mangana – kot so hematit, smithsonit in ilmenit; plemenitih kovin, kot sta zlato in srebro; neželeznih kovin, kot so baker, svinec, cink, kobalt, nikelj, molibden in antimon, vključno s sulfidnimi minerali, kot so galenit, sfalerit, halkopirit, bornit, molibdenit in pentlandit, ter oksidnih mineralov, kot so malahit, cerusit, hemimorfit, kasiterit in volframit. Uporablja se tudi za nekovinske soli, kot so fluorit, apatit in barit, topne soli, kot sta pepelika in kamena sol, ter nekovinske in silikatne minerale, kot so premog, grafit, žveplo, diamanti, kremen, sljuda, feldspat, beril in spodumen.
Flotacija je na področju bogatenja nabrala bogate izkušnje z nenehnim tehnološkim napredkom. Minerali, ki so prej zaradi nizke vsebnosti ali kompleksne strukture veljali za brez industrijske vrednosti, se zdaj pridobivajo (kot sekundarni viri) s flotacijo.
Ker mineralni viri postajajo vse bolj redki, koristni minerali pa so v rudah bolj fino in zapleteno porazdeljeni, se je težava ločevanja povečala. Da bi zmanjšale proizvodne stroške, so industrije, kot sta metalurški materiali in kemikalije, postavile višje standarde kakovosti in zahteve glede natančnosti pri predelavi surovin – torej ločenih produktov.
Po eni strani je treba izboljšati kakovost, po drugi strani pa je izziv ločevanja drobnozrnatih mineralov flotacijo naredil vse bolj superiotno v primerjavi z drugimi metodami, zaradi česar je postala danes najbolj razširjena in obetavna tehnika bogatenja. Flotacija, ki se je sprva uporabljala za sulfidne minerale, se je postopoma razširila na oksidne in nekovinske minerale. Danes svetovna letna količina mineralov, predelanih s flotacijo, presega več milijard ton.
V zadnjih desetletjih se je uporaba flotacijske tehnologije razširila preko meja inženiringa predelave mineralov na področja, kot so varstvo okolja, metalurgija, proizvodnja papirja, kmetijstvo, kemikalije, hrana, materiali, medicina in biologija.
Primeri vključujejo flotacijsko pridobivanje dragocenih komponent iz vmesnih produktov v pirometalurgiji, hlapnih snovi in žlindre; flotacijsko pridobivanje ostankov izluževanja in izpodrivnih oborin v hidrometalurgiji; uporabo flotacije v kemični industriji za odstranjevanje črnila z recikliranega papirja in pridobivanje vlaken iz odpadne celuloze; ter tipične aplikacije okoljskega inženirstva, kot so pridobivanje težke surove nafte iz sedimentov v rečnih strugah, ločevanje finih trdnih onesnaževal iz odpadne vode ter odstranjevanje koloidov, bakterij in sledov kovinskih nečistoč.
Z izboljšavami postopkov in metod flotacije ter s pojavom novih, visoko učinkovitih flotacijskih reagentov in opreme bo flotacija našla še širšo uporabo v več panogah in področjih. Vendar je treba omeniti, da uporaba flotacije vključuje višje stroške predelave (v primerjavi z magnetnim ali gravitacijskim ločevanjem), strožje zahteve glede velikosti delcev vhodnih surovin, številne vplivne dejavnike v procesu flotacije, ki zahtevajo visoko operativno natančnost, in potencialne okoljske nevarnosti zaradi odpadne vode, ki vsebuje ostanke reagentov.
Čas objave: 14. november 2025